za prvo današnjo misel bi izbral naključno besedilo v okviru svojega trenutnega glasbenega okusa.
everytime we say goodbye, i die a little,
everytime we say goodbye, i wonder why a little,
why the gods above me, who must be in the know.
think so little of me, they allow you to go.
when you’re near, there’s such an air of spring about it,
i can hear a lark somewhere, begin to sing about it,
there’s no love song finer, but how strange the change from major to minor,
everytime we say goodbye.
vem.
sliši se čudno.
ker te besede prihajajo iz odraslega.
a vseeno je lahko ljubezen še edino gorivo.
ki žene naprej idealiste, kurca, celo realiste.
le težko priznajo.
občutek, da nisi le številka v matični evidenci.
etiketiran z debelino črtne kode glede na družbene dosežke.
ocenjen s strani bogov iz besedila.
občutek človeka, da ni le nekdo izmed milijonov.
a nekaj posebnega.
ker nekomu nekaj pomeni, je zgolj senzacija.
ali je morda kaj več od kemikalije?
kolikokrat zamolčimo besede iz besedila.
kolikokrat jih tisti, kateremu so bile namenjene, ne ceni.
kolikokrat jih izgovorimo, ne da bi jih čutili.
kolikokrat lažemo.
in vendar smo odrasli.
ki ne bi smeli potrebovati.
ljubezni.
sočloveka.
in vendar se besed poslužimo.
kot otroci.
ki potrebujejo občutek ljubezni za zdrav razvoj.
in vrednotenje lastnega življenja.
gradnjo lastnega ega.
ko sem, pred mnogimi leti, takrat, ko sem bil v razmerjih še vedno zelo posesiven, nekaj podobnega temu besedilu rekel dekletu, ki sem jo ljubil, in ko sem ji posvečal verze in besede potrditve, me je odvrnila. rekla je, da ni vredna teh besed, da nima smisla pisati in govoriti, ker bom na koncu razočaran ugotovil, da sem te besede rojeval zaman. upal sem, da so te njene besede le besede obupa in težkega otroštva, ki so jo izoblikovale v realistko, kajti v bolj prijetnem času je v meni ta razkol stanjšala z besedami, da se je z menoj lepo pogovarjati. takrat se še nisem zavedal, da mnoge ženske v bistvu potrebujejo nekoga, ki bi se mu lahko zaupale, se z njim pogovarjale. naj zvenim še tako šovinistično: ženske so enostavno preveč zmedene, da bi znale reagirati dovolj kvalitetno v trenutkih odločitev. takrat niti slutil nisem, da je pogovor lahko najboljša predigra. potreben, promiskuiteten, kot sem bil in sem ob vsaki ženski, sem se na vse napačne načine soočal s ponudbo spolnosti s strani klasične partnerke, ki je čakala na moško iniciativo. na začetku razmerja, in razmerij nasploh, je nivo telesne zaželenosti z obeh strani visok, kmalu pa priložnosti s strani pobudnika postanejo vedno težje breme, ki vpliva na frigidnost razmerja.
seveda moškemu vedno godi, da ga spremlja nimfomanka, da ženska prevzame povelje, da ga pofuka kot vola, toda neprestanega poseganja po kurcu se hitro naveliča, ženska cena se zmanjša, in če bi bil neizkušen, bi mu ta zaželenost utegnila celo vplivati na spolni ego, ki strmoglavi šele v naslednjem razmerju.
vedno, ko je odšla, partnerstvo je bilo namreč sestavljeno iz njenih obiskov, saj sem bil sam tisti, ki je živel sam, je s seboj vzela del mene, ki se je lahko vrnil vame le z njenim nasmehom. vsak njen slab dan je bil moj korak stran. bolelo je, ko sem bil že toliko oddaljen, da njenih nasmehov nisem več videl. hkrati pa sem uvidel, da je žensk, ki bi jo lahko nadomestile, na tisoče. nadomestila jo je druga, drugo tretja, tretjo četrta, četrto peta in tako naprej.
nehal sem šteti. enostavno in logično sem stroj za menjavanje žensk. premlad, fizično premočan, preveč samostojen in zdrav sem še, da bi se omejeval z razmerjem. najbolj srečen sem sam in še več kot to; če srečam žensko, ki zna svoja čustva držati na vrvici, in s katero spolno prijateljujeva dlje od nekaj mesecev, ki so večini tekmovalk na kratke proge edina disciplina za pobeg, bom imel vse, kar si želim, in kar naj bi zrel tridesetletnik moral imeti. hkrati delam na tem, da bi izkoreninil še ljubosumje. trenutno sem ljubosumen le še na druge moške, ki bi utegnili imeti to žensko na način umazanosti. enostavno ni prav nič stimulativno dejstvo, če vem, da nekdo drug vstopa v žensko, ki jo imam zase. moralne in čustvene ljubosumnosti davno nimam več. postati moram svoboden, in če si ne morem popestriti ciljne skupine svoje spolne usmeritve, ki mi na krožnik daje zgolj ženske, sem se odločil, da bom opravil z vsemi ostalimi omejitvami, ki so mi bile privzgojene. še kot otrok, pomnim, da nikoli nisem pil iz istega kozarca ali steklenice kot predhodnik. bil sem, in sem še vedno, čistun. svoje pijače in zdaj svoje ženske iz tega naslove ne bom delil z drugimi. kar se ljubezenske ekskluzive tiče, mi je popolnoma vseeno. omejevanje ljubezni zgolj na enega človeka je otročje dejanje. ljubezen je največja energija na tem svetu, ki je nikoli ne bi smeli deliti zgolj z enim človekom. ljubezen rojeva otroke, nadaljevanje naše genske strukture, ankh, in tudi ti ne bi smeli biti spočeti vedno z enim in istim človekom. svoje seme in jajčeca bi morali čim bolj različno oplemenititi. in ko so otroci rojeni, bi jih moralo vzgajati veliko ljudi. ne eden, ne dva in ne sto. nekaj vmes. denimo dvanajst. klasični družini bi moralo odklenkati, kajti družba je tista, ki je, zaradi učinkovitosti moškega pri trošenju testosterona, beri: zagotavljanju napredka (tisti, ki so slavnejši, dobijo lepše ženske), temu podelila pravico do nemotenega ustvarjanja in to lahko zagotovimo zgolj z urejeno družino.
menim, da prihajajo časi, ko bo moje razmišljanje zadnjih nekaj let pada na vedno bolj plodna tla. v razpravah se soočam z najrazličnejšimi nasprotniki, ki me številčno preglasijo. tisti bolj primitivni in skrajni bi me najraje celo poslali v katero izmed institucij, ki se ukvarjajo s prilagajanjem posameznika družbi. toda. glasnike sprememb v družbi so vedno zapirali, revolucionarje preganjali in preroke pobijali. v tej dobi navideznega liberalizma pa nimam moči, sem majhen človek, ki živi in bo živel skromno. oblasti nočem, korupcije nočem. zavedam se, da sem človek, in da bi kradel, če bi mi bilo omogočeno vodenje. zato sem prepričan, da bi bila edino umetna inteliganca tista, ki bi nam učinkovito vladala. do nje bi prišli z nivoja geniokracije.
demokracija, vladavina neumnih, se bo zaradi vedno večjih militantnih ekstremizmov v svetu morala predati geniokraciji, načinu vladanja genijev. ljudi, ki bi jih klasificirali na podlagi številnih preizkusov znanj. ti bi v svoji sredini izvolili zakonodajno, to pa postavilo izvršilno in sodno-persekutivno telo. v geniokraciji bi živeli dolga desetletja. pametni bi skrbeli za dobrobit vseh ljudi, še posebej neumnih, nekultiviranih bilk, ki najbolj potrebujejo pozornost vrtnarja. v tej dobi zadnje človeške vladavine bi dosegli nivo resnične demokratičnosti in iz predvsem zakonodajnih teles pregnali primitivne bebce, ki bi rožljali z orožjem, izpuščali viruse, pretakali nafto, namesto da bi se posvetili razvoju znanosti in umetnosti v humanistične namene in raziskovanje vesolja.
v stoletjih, ki bi prihajala, bi tako umetna inteligenca, ki bi jo ustvarila geniokracija, počasi prevzela vodenje najvišjih procesov v človeški družbi. človek bi postal neobremenjen, lahkoten, filozofski, razgledan, visoko razvit posameznik, ki bi s svojim visokim intelektom čim bolj izkoristil čas, ki mu je namenjen od rojstva do smrti.
dovolj razmišljanja.
nazaj v realnost.
kako sem preživel vikend?
sobota je minila v znamenju košarkarske tekme v novi dvorani, ki so jo naši člani dobili neverjetno visoko.
124:42.
odraz igre tigra s podgano.
v zadnji četrtini so gostje ostali zgolj s štirimi igralci na parketu.
in nato povzročali osebne napake vse do trenutka, ko je ostal še zadnji na parketu.
v skladu s pravili je to pomenilo konec tekme.
zvečer sem se odpravil v mkc na projekcijo fotografij s potovanja v mehiko.
presenetilo me je praznovanje rojstnega dne dveh članov in karaoke.
v nedeljo sem dolgo spal in nadaljeval z lenarjenjem.
vreme je bilo slabo in po dolgem času sem si želel ogledati film, dva.
najprej sem popizdil, ker mi ni uspelo gledati wendersovega ‘der himmel über berlin’.
to ni bilo mogoče zaradi neuspešnega prevoda podnapisa v subrip.
nemško ne znam dovolj dobro, da bi vse razumel.
nato sem si ogledal resnično zgodbo o legendi borilnih veščin, huo yuan jia.
najbolj dramatičen in najlepši trenutek je bila njegova preobrazba po izgubi družine.
sledila je ‘the hills have eyes’, verzija iz leta 2006, ki je z lahkoto odpravila s predhodno različico.
izvrstna glasbeno-zvočna podlaga je odmevala v bitki za preživetje v stilu preigrane računalniške pustolovščine fallout.
po kosilu sem si privoščil še izvrstno nogometno predstavo na stadionu ashburton grove, novem domovanju mojega arsenala proti letos izvrstnemu manchester unitedu.
na začetku drugega polčasa so gostje povedli z zadetkom rooneya zaradi nespretnosti domače obrambe pri zapiranju prostora v protinapadu.
wenger je reagiral in v igro namesto hleba poslal van persieja.
nato je sledila še menjava flaminija za baptisto.
na igrišču so bili kar štirje napadalci, dva vezista, štirje branilci.
v igri na nož nam je uspelo po golu van persieja izenačiti.
v sodnikovem podaljšku sem po golu henryja z glavo tudi sam skočil tako visoko, da bi kmalu udaril ob strop.
ne spomnim se kdaj nazadnje me je televizijski sprejemnik tako razveselil.
najraje bi poljubljal vsak kotiček ekrana.
tekme konec.
veselje na kvadrat.
slaba sezona arsenala zaradi menjave generacije se zdi pozabljena.
izvrstne volje na bildanje.
skoraj nova vaja.
naj vam jo izdam.
poklekneš in nogi zatakneš nad petama ob drog za protiutež.
kolena podložiš z dovolj debelo blazino.
zravnan, premikajoč zgolj v kolenih, se poskušaš z obrazom čim bolj približati tlem in se na koncu ujeti z rokama, nato se odriniti in nožni biceps tako še zategniti.