bilo je kot bi vstopil v sceno senzorialnega gledališča. pričakala me je kot bulgakova polnočna margareta v sanjah svojega mojstra. in tako sem se tudi počutil. bil sem njen mojster. prešla je v moj roman prek obeh, tako behemonta kot tudi vollanda, da bi se mi predala v razpolago kot čelo rokam virtuoza. ko sem vstopil v njeno stanovanje in začutil vonj znanega kadila, ki je buril nostalgijo, je nekje v ozadju pikajoče igrala nežna najlonska kitara. sintetičen vokal je odmeval med škripanjem starega parketa in tiktakanjem velike stenske ure.
takrat je rekla, naj spregledam. snel sem prevezo in se ozrl po tej modro-zeleni svetlobi, ki je prihajala iz njene spalnice. na postelji bela rjuha, ki je segala vse do tal. dal sem ji vrtnico in jo poljubil na vrat. dišala je po vračanju mladosti v srce puščavnika.
glasba, čutenje in potencirana ljubezen do ženske. obsedenost s temi senzacijami spremlja mojo zavest že vse odkar sem prvič potopil oko v žensko mehkobo in posodil uho tej ubrani nevidni lepoti.
minulo jesen in zimo sem odkril izvir ter postavil novo osebno pravilo, da je ženska najlepša in najbolj nežna takrat, ko je žalostna. takrat se boji ostati sama. brez moškega, ki ga ljubi. ko je svet siv in on barvit. takrat je zaljubljena. pričakoval sem, da bi v ta izvir namakal gobo tako dolgo, dokler ne bi vsrkala še zadnje kaplje tega kislega spoznanja, ki je v meni vzpodbujalo moško predrznost. gobo bi nesel k ustom, da bi potešil svojo žejo po ljubezni, vendar je bilo zame že prepozno. lahko bi pil, a se ne bi nikoli odžejal. v petih ranah bi nosil grehe moških tega sveta in iz njih izgubljal tekoče življenje.
da; v tej žeji sem spoznal, da ženska takrat resnično ljubi. a v takem primeru ni nikogar, ki bi ji podarjeno vračal v obliki nekakšne sorodne čutnosti ali morda celo iskrene ljubezni. takrat sem se prvič v življenju zavedel, da moški ne moremo ljubiti. misel sem končal z novim pravilom. ugotovil sem, da moški, ki je vreden ženskih solz, te nikoli ne bo pripravil do joka.
bila je tišina in bil sem edini, ki je slišal glasbo. prepletala sva se kot melodiji oboe in violine v adagiu prvega izmed brandenburških koncertov. nisva imela ne čembala, ne viole da gamba, da bi naju spremljala. najina glasbena podlaga je bila nebeška belina brezmadežnih rjuh, najina spremljava čvrsti prijemi, strastni poljubi, dišeče potenje in globoko dihanje. na rjuho najinega notnega črtovja sva enega za drugim s potom in krvjo pisala takte, ki odpirajo vrata življenja.
bil sem kipar in moji roki sta gladili njeno telo kot bi že ne bilo popolno. in bil sem kot bi njeno nesramno lepoto želel vtisniti v nekakšen tridimenzionalni spomin. njeni dolgi nohti so se vdrli v mojo kožo in na rane igrali pizzicato. skozi proces te prijetne izmenjave telesnih tekočin so trgali hrapavost lusk in svoje prizadevanje nagrajevali z žrtvovanimi krvavitvami.
iz mene je izvabljala zvoke nesebične ljubezni, kot bi me ne bila ujela na ta senzorialni spolni protokol. žrtvovan sem bil, nedolžno jagnje, na oltar erotike. ob vsaki njeni želji po vhodu vanjo, si je duša vtirala pot na elizejske poljane. a moj mehak dotik si je želel ostati na zemlji. ni mu bilo mar za dušo. okušal je sladkobo in odpovedal se je raju, da bi lahko še naprej grešil. a ta prekleti dotik me je hipoma postavil na trdnejša tla. spomnil sem se namreč na vlogo, ki jo igrajo ženske v mojem življenju. niti ene še nisem trajneje cenil. odidem, ko mine zaljubljenost.
ko je bilo konec, sva obležala na postelji. segel sem po kozarec šampanjca in ji s poljubom ponudil požirek. nato je bila tema. prikazale so se zvezde in nekje daleč je spet zaigrala glasba.
takrat je bil najin zadnji telesni kontakt. koncert se je končal brez aplavza in bolečina je svoje zdravilo našla v času.
sedela sva v lokalu, v kotu in pila kavo, tisočkrat pozabljena od nepozornega natakarja.
lase je imela ravne, spuščeni po licih so ji podaljševali že tako ljubek obraz. obžaloval sem to najino novo razmerje dveh znancev prijetne preteklosti.
“jokala sem.” mi je zaupala svojo takratno žalost.
“kako?”
“zadnjič… jokala sem,…”
vedel sem. žalost je skrivala v obliki solze v temi. ljubila me je, a drugemu je posvetila zibel življenja v ankh.
vidno ji je bilo nerodno, toda nadaljevala je bolj sproščeno.
“…ko sva se zadnjič ljubila; se spomniš; madredeus, dišeče palčke, modra svetloba, tisti ambient! nisem vajena romantike in nadzorovanih čustev hkrati.”
tudi, če bi solzo videl, se ne bi spremenil.
“jokala si, pa mi nisi povedala?”
nisem hotel biti hladen: “je bilo zato vsega konec? gotovo sem te razočaral.”
“nisi… če bi me, se ne bi vračala po tebe. povedal si mi, da ne želiš razmerja. bil si nežen, kot sem te hotela. in prav to je narobe. ne bi smel biti tak. zaljubila sem se v vso to kombinacijo tvojih dotikov, vonja, glasbe, prostora… moral bi me vreči na posteljo in si me vzeti kot zver. vedno znova. nikoli zame ne bi smel odpreti pandorine skrinje…”
“vzela si mi besede z ust…”
“nisem mogla tako dalje… ti si moški, tebi je vseeno.”
“ni mi vseeno, le pokažem ne. morda zato, ker kultiviram sito za komplikacije, ki jih prinese razmerje.”
“saj jih tudi sama nisem želela, a nekaj v meni je upalo, da bi le imela kaj več, po drugi strani pa nisem mogla. otroka imam z njim in ne morem ju zapustiti.”
“res je. vsa ta romantika… ne bi se smela iti tega z menoj.”
“čeprav je bilo krajše, je bilo lepše. stavim vse na ljubezen.”
“ženska sladka naivnost…” sem pihnil enega zadnjih cigaretnih dimov.
“vama še kaj prinesem?” naju je zmotil natakar, a ljubezni nama ni mogel prinesti. bila je nekje v nebu nad berlinom.