spontan sem.
kot kurac, ki nikoli ne ve kdaj ga bo gospodar vzel iz hlač.
z njim zmanjšal količino seča.
ali pa ga zdrkal.
mogoče oklofutal potrebno pičko po obrazu.
nato pa ga potlačil globoko v grlo.
in vendar mi uspeva, podobno kot šokirati ožjo javnost, tudi napolniti življenje.
pobegniti pred pofukanimi zublji dolgočasja in depresije.
vsakodnevne aktivnosti me prisilijo, da vstanem iz postelje.
da spregovorim.
nedeljski večer je popestril zaključek filmofilskih večerov v mladinskem kulturnem centru.
že tretjič (četrtič?) sem gledal monty pythonov smisel življenja.
pred tem sem svoje oko vrgel tudi na dva kratka filmčka mlade ustvarjalke urške djukić z naslovom ?.
prvi filmček prikazuje klanje koze ob igranju slovenske himne.
kmet poklekne nanjo in z nožem izreže njen goltanec, da bi žival čim prej izkrvavela.
ljudem okoli sebe sem ponujal čips, pa ga nihče ni mogel spraviti v usta.
naslednji filmček pa je bil posnet v srbiji.
bivši četnik (v še vedno vojaških hlačah) je s svojim prijateljem opravil klanje prašiča.
spet je vrezal v vratu in izločil goltanec, medtem pa miril odhajajočo žival: “smiri se…”
pomiri se?
?.
zvok hrkanja in barva krvi sta me spomnila na filmčka, v katerih so talibani obglavili nekega novinarja, čečeni pa zajetega pripadnika ruske vojske.
nekaj želodca za takšne provokacije še imam, saj sem kot otrok veliko časa preživel na kmetiji, kjer so na podoben način klali kokoši, zajce, svinje in celo krave.
še danes se spomnim množice urina in blata, ki ga spusti zaklan, nekaj sto kil težki travojedi, velikan.
slika.
zvok.
in celo vonj.
imeti sem moral komaj sedem, osem let.
spomnim se, da so bili ob meni še mlajši otroci.
toliko o cenzuri, navzočnosti staršev.
morda pa bi jim moral biti hvaležen.
kajti, če se bo kdaj v moji bližini nekdo mastno urezal, mu bom lahko brez bljuvanja nudil prvo pomoč?
sem zato boljši človek?
ali pa sem slabši, ker morda kdaj pomislim, da bi tudi sam podobno stopil na žival ali celo človeka in vzel življenje?
kurac!
ne, nisem slabši.
na bruhanje mi gre, da bi moral nekomu vzeti življenje.
in vendar imam zelo rad belo meso purana, kokoši.
pa vendar nasprotujem orto vegetariancem.
ker brez mesa ne bi mogel preživeti.
samo da me ni v navzočnosti živali, ki jo razrežejo.
vem, danes so vse legalne koline opravljene s strelom v predel možganov, ki žival omrtviči brez bolečin.
kajti najbolj zaboli prav spoznanje, da umiraš.
in človeško je tisto darilo, ki omogoča, da so takšna spoznanja čim krajša.
če je že treba umreti.
zvečer sem še dolgo premišljal o tem.
tisto noč nisem mogel spati.
v ponedeljek sem bil torej zaspan.
in utrujen od vikenda.
zvečer pa sem vseeno dobro bildal.
začel sem s sedečo ekstenzijo in nadaljeval z ležečimi stegni.
naredil sem tudi ležečega metuljčka, in sicer v šestih serijah.
na koncu sem okrepil še tricepse.
prva vaja sede, druga leže.
lažji trening, deset ponovitev po trideset kg.
ne boste verjeli.
ugotovil sem, da imam zaradi zategnjenih mišic tricepsa na košarki včasih boljši met.
za to informacijo bi moral zaračunati, a me boli kurac.
rad pomagam z nasveti.
marko milič in drugi težji, fizično močnejši košarkarji bi morali to upoštevati, pa bi zadel kakšen prosti met več.
ne samo to.
tudi z daljave bi večkrat šlo skozi.
torek.
dopoldan sem se zajebaval z organizacijo javnih razpisov.
doletela me je čast, da sem sestavil vseh šest strokovnih komisij.
rad sestavljam skupine.
dosegel sem, da je sestava razgibana in nasprotujoča si.
pričakujem burne razprave.
argumentacije.
spomnim se na montypythonov skeč ‘argument room’.
moj najboljši.
kurac, ne da se mi, poiščite ga na youtube.
res priporočam.
popoldan sem zatem pohitel na baletne vaje in prišel ravno v trenutku, ko stopim na oder.
kot gost (sicer ne iz sveta baleta, ampak iz gledališča) sodelujem s priznanim mednarodnim baletnim blesalcem, koreografom, režiserjem in dramaturgom andrewom stevensom ter njegovo ženo neno vrhovec stevens, ki je slovenska prima balerina.
klasičen balet je zelo lep način izražanja umetniške ustvarjalnosti.
všeč mi je še posebej zato, ker mi je pri srcu tudi klasična glasba.
zadnji produkt, ki sem si ga ogledal, je bil feniksova vrnitev.
s tiste posrečene kombinacije izkušenih baletnikov in otrok sem odšel solznih oči.
klasična glasba in dovršenost gibov sta bili dovolj, da se je stokrat zašito srce zganilo.
andy si je ogledil uga in mi kmalu zatem ponudil vlogo v enem izmed prihajaočih baletov.
čeprav imam v predstavi stransko vlogo, sem bil navdušen nad sodelovanjem s priznanima umetnikoma, še posebej pa sem bil, v svojem življenju, nekoč, namenjen zaigrati v kakšni baletni predstavi prav iz razloga nasprotovanja mnenju mojih nabildanih in homofobičnih prijateljev ter nasplošno vseh ljudi, ki jih usmerjajo tabuji.
če se vrnem k vaji, sem bil vesel, ker sem dobil lep kostum.
imel bom škornje, hlače, pas, bodalo, srajco in klobuk.
ko sem se v garderobi zazrl v ogledalo, sem kar odskočil.
imate kaj za kurčevega pusta?
ja, kurac v usta…
po vaji sem poklical kolega janeza, da je prišel k meni po dvdje.
govorimo o nekaj dvdjih glasbe in koncertnih videov.
druži naju mladostniška strast po rock’n’rollu.
je tudi odličen fotograf in pred dnevi je odprl razstavo v mkc o koncertni fotografiji.
prav tako je odpičen primerek.
domuje na jesenicama.
v soboto zjutraj je vstal ob pol štirih in odšel s kolesom na dovško babo ter jo poslikal z infrardečim na digitalca.
tako zgodaj je bilo že tako soparno, da barvne slike ne bi uspele.
logično.
voda se ob segrevanju zraka začne spreminjati v paro.
zvečer me je čakal še lažji košarkarski trening.
enkrat na teden opravim kardio.
samo toliko, da zmečem vse čike iz svojih pljuč.
več bi moral teči, a me boli kurac.
nisem tak kot ostali pofukani slovenčki.
obsedenci s pulzom.
marginalci pofukani.
rad uporabim svojo moč.
pa čeprav smrdijo nekateri tipi kot prasci.
rad prestavljam ljudi pod košem.
včeraj sem kolega, ki mi je postavil blok, prestavil in ga nesel s seboj do tistega, ki sem ga pokrival.
kaj pa se mi nek 180cm visok picajzelj postavlja po robu.
potem se je nekaj držal za želodec in valjal po tleh.
naredil sem prekršek, a “nisem ti jaz kriv, če pa je tvoj oče varčeval pri genskem materialu”.
to ni balet.
ha.
ha?
da, ha.
sem hrabri mišek; sposoben sem tenkočutnega igranja v baletu in razbijanja gobcev na košarkarskem igrišču.
za razliko od večine to počnem odkrito in ponosno.
vse dokler adaptacija, proces združevanja obeh ekstremov ni dokončan, vam svetujem, da se me ljudje izogibate!
lp.
vaš pofukan zaratustra.