://gnevnik zdolgočasenega čudaka

stemnilo se je.
ravno sem se vračal od pitja piva s svojim avtomehanikom in bil že zmenjen s kolegom, da si ogledava skladišče, kamor bi lahko spravila neko robo, ko sem se nekoliko zamudil na svoji poti v ljubljano.
takrat sem jo spet videl.
svojo razparano pičko bi gotovo vlekla mimo šmarne gore, če je ne bi pobral.

rada je fafala.
in.
fukali so jo.
vsi.
živim na periferiji.
kjer za union v lokalu zveš vse.
še prihodnost ti napovejo.
in ona jo je napovedala marsikomu.
v čakalnici so se srečali trije kolegi, ker jim je poklonila srbeči spomin na nekaj spolnega.
postali so še večji kolegi.
ženske bi se pobile.
beer and the power it holds.

rit v oprijetih kavbojkah.
še vedno je bila dobra pička.
uzrl sem jo počasi.
prek hitrostne ovire.
v porničah.
dobra je bila.
pofukal bi jo.
premagal bi vse svoje čistunske ovire.
in ji polizal pičko tako, da bi ji dvakrat prišlo.

dobro kurbo spoznaš po tem, da je zasedena vsak večer.
največkrat od devete do enajste ure.
in ona je bila dobra.
pička.
prasica.

“zdravo mojca,… rabiš prevoz?”
“oooo duči, ja, prosm…”
in je sedla na sopotnikov sedež, posušen, a nekoč prepojen z njenim belim tokom.
“kam greš, domov?”
“ja. a maš čigumi?”
“imam, izvoli…”
gotovo je fafala in želela le popraviti okus.

“kako si, kaj počneš, dučko?”
“delam, igram, plešem, heheh… jutri imam, vidiš, prav tukaj vajo za balet.”
pokimajoče pokažem na prenavljajoči hram kulture.
“hahaha, hecaš se, balet?”
“ja. ne. moja vloga je teatralna, ne plesna. veš, rabm ustvarjalnost, ker me samo še ta vleče iz depresivnosti…”
“daj nehaj, zakaj pa si tak? meni iz zamorjenosti pomaga glasba…”
“muska?”
pička glupa je imela prav. pofukana glasba. ob zvokih radia sva se peljala proti vikrčam. ustavil sem avto, da bi izstopila…
“imaš čas za čik?”
“aha.” odgovorim.
“izvoli…”
suhe ustnice se mi nalepijo na bel cigaretni filter. nalepijo se mi. nalepijo. slišite, nalepijo! n-a-l-e-p-i-j-o. aaaaooooooooooohohoooo, nalepijo, hahahhhaaammpuuuffffhhhhh… levim se iz te jebene kože. moral bi pojesti več sveže hrane. izdihnem.
“dober, suh čik…”
kot fuk, kjer ti kurac ne pade med noge zaradi preveč zamaščene pičke.
“ja, novi so, so ti všeč po okusu?”
“še kar… pa ti? si še v salamoncu?”
vendar je nisem spoznal v oglasniku, ampak v živo, na jadranju. vedno sem pičke lovil poleti. takrat vidiš material. vidiš joške, rit. bajsastih pičk ali desk ne maram. fukal jih bom, ko bom star, grd in bogat.
“nisem več, imam fanta…”
zakašljal sem od presenečenja in se nasmehnil.
“fanta…”
“ja,… ni iz tu, iz koroške je. živi pri meni. ni tak kot ljubljanski fantje. pošten je, delaven.”
“aha…”
seveda, omislila si je prišleka, ki ni poznal njene fukaške kariere. gotovo se še vedno skrivno pritiska, on pa se tega sploh ne zaveda.
“vsako jutro me pelje v službo…”
pisarna eskort servisa, kjer je še priložnostni masažni salon. on tega ne ve, saj zanj ljubljana ni majhna. za nas, pofukane žabarje, je taka kot pička. vedno zavohaš kdo je bil v njej in fukneš skurbano prefukano pičko čez balkon.
vedno jih izda vonj.
podobno kot vino…
“zlat je.” sem bil ciničen.
“res je zlat!”
“ampak vsaka copata se nekoč obrabi.”
“hihihi, ti že veš… se spomniš tvoje lenke?”
“daj, prosim, nehaj!” sem zatajeval spomine na labilno obdobje v preteklosti, frcnil čik, zamahnil z roko v pozdrav in zaškripal med speljevanjem sveže zaščitenega avtomobila v nov sprehod skozi temačne kotičke pofukanih misli.