včeraj se nam je, po več kot enem letu odsotnosti, pri igranju košarke pridružil kolega, ki je bil en izmed štirih slovenskih vojakov v iraku.
dejal je, da ni zlata, ki bi ga še kdaj vrnilo v to državo, sicer zibel civilizacije in začetek narodov.
že streljaj daleč je bilo vsak dan živahno in kaj lahko bi jo skupil.
je pa iračane označil za zelo lene ljudi.
pove, da vso nafto izvozijo, naftne derivate pa uvažajo; tako leni ljudje, da so to.
samo kradli bi.
v nocojšnji temi, ki sem jo pred nekaj dnevi zagovarjal tudi na enem izmed forumov, ki se jih udeležujem, pa bi rad spregovoril o tej najstarejši obrti – o kraji.
o kraji, ki je kaznovana in o kraji, ki ni.
ljudje že tisočletja kaznujemo izkoriščanje fizične odsotnosti za odtujitev.
temu ravnanju pravimo kraja.
kaj pa izkoriščanje mentalne odsotnosti?
zakaj te kraje še vedno ne kaznujemo?
obstajajo zveze potrošnikov, vendar te resničnih tatov ne morejo kaznovati.
še takrat, ko na njih kažejo s prsti, jim ti grozijo s tožbo zaradi škodovanja ugledu.
lepo vas prosim!
jebem vam mater!
lahko bi napisal, da mi gre ekonomija na kurac in podobno dodal tudi za vse vede, ki zagovarjajo dobiček.
kaj je dobiček?
je dobiček vedno nagrada za dobro delo?
ste bolni?
kje pa živite?
želja po dobičku je že davno prešla v obsesijo in je predvsem v kapitalizmu nerazumno podivjala do te mere, ko vodilni magnati in finančni manipulatorji izsiljujejo cele množice.
v našem kudu gostimo hribarja.
organizator je fani teater in njegov predstojnik in organizator pričakuje, da bo obogatel v eni gledališki sezoni.
še dvorana s petsto sedeži bi bila premajhna.
toda to je majhen primer in prav malo sebičen, čeprav je cena za primitiven humor, ki ga lahko brezplačno spremljate v oddaji, zasoljena.
največjih oderuhov sploh ne poznamo.
to so raznorazni posredniki.
trgovci.
pofukani finančni manipulatorji.
resnični mrhovinarji finančne drobovine navadnega človeka se skrivajo v izkoriščanju odsotnosti vrednotenja blaga in storitev.
zato tudi takšni dobički.
človek, ki gre v trgovino po kaj več kot osnovne dobrine, bi moral doktorirati iz blagoznanstva.
kdo najebe v primeru, ko dohodki močno presegajo odhodke?
proletarec in narava.
ker sta najbolj poceni.
toda kaj se bo zgodilo, ko bo na kitajskem, skladno z gospodarsko rastjo, zrasla cena delovne sile?
vrnili se bomo v čas svetovne gospodarske krize.
ne morem pa si niti predstavljati kaj se bo zgodilo s planetom, ko bo ta pofukani kapitalizem in ta prekleta kurčeva potrošnja izčrpala naravne resurse do te mere, da bo ogrožen obstoj človeka samega.
vse za dobiček.
optimizacija, racionalizacija delovnih procesov, da bi ga dosegli.
jebem vam mater ekonomisti in vsi vi pofukani organizatorji mešanja dreka.
sesuti bi morali tržne zakonitosti, določiti realno ceno izdelkom in storitvam ter poskrbeti za ljudi, ki nimajo časa, da bi odpirali žaklje z mački.
odidem v trgovino in nekaj kupim.
ugotovim, da me želi prodajalec nategniti in ga udarim na gobec.
sam bi izgubil zob časa, ki me je načel, on pa zob čeljusti.
kdo mislite, da bi moral komu plačati za nove zobe?
in potem so tukaj še ti pofukani pravniki.
ti prasci papirniški poskrbijo, da se spoštuje tiste, ki dejansko nategujejo množice in izkoriščajo planet.
sramota ste za družboslovne vede in v bistvu, kar se mene tiče, sploh ne sodite med nas!
iščite svoje brate med črnobelimi naravoslovci.
dvomim, da bodo medse spustili drekomešalce.
do nedelje bom poskusil z neta potegniti art film, da si ga ogledamo v sklopu filmskih večerov, ker je v arhivu agrft izposojen.
tudi to je kraja.
tavianijev kaos.
dc++.
dva zadetka do zdaj.
dvanajst mega prve polovice filma, druga polovica nič.
pizda.
lahko pa se zgodi, da mi ga potegne v eni noči z vso hitrostjo.
filmi…
rad jih gledam, ker nisem človek za knjige.
naveličal sem se jih v otroštvu.
zdaj, ko bi rad prebiral zamorjene romane, pa se težko skoncentriram.
zato sem se odločil, da bom raje svojo željo po radovednosti gasil s filmi.
najbolj so mi všeč zamorjene situacije z reševanji gordijskih vozlov.
dogma.
upor pofukanemu holivudu.
v času chaplina so imeli glavno vlogo pri filmih igralci.
kasneje so bili to režiserji.
v osemdesetih producenti.
danes pa filmsko industrijo v rokah drži japonski kapital, no, v bistvu se tega sploh ne ve.
je pa bolno dejstvo, da ljudje, ki finančno podpirajo holivudsko filmsko industrijo, filmov, ki jih financirajo, sploh ne gledajo.
važno, da se postavke izidejo čim bolj pozitivno.
da je ta pofukan, jebeni, kretenski dobiček.
ki ga zagotavljajo črede.
stampedo v kino dvorane.
naželerani kurcofafi in načičkane pičke.
pop dobiček.
marš v pizdo materino!