glede na to, da ne vem kako se mi bo v teh prazničnih dneh še dalo pisati blog, bi najprej rad vsem bralkam in bralcem zaželel lastnega vida, žametnega vina, podkožne melodike, požrtvovalne ljubezni, priznane ustvarjalnosti, evrov kot tolarjev in mnogih drugačnih milijonarskih podvigov v prihajajočem letu…
vaš deuce…
in ker niti tokrat ne bom dal miru, bom današnji večer marsikomu spet zamoril z novim razmišljanjem, medtem, ko se bom sam nalival na enem od številnih novoletnih srečanj.
kaj počnem na tem ženskem blogu?
fukfehtarim?
iščem pozornost?
svojo sorodno dušo?
nekoga, ki bi me razumel?
saniram posledice eksplozij notranjih idej?
širim svoja socialistična in svobodnjaška načela?
morda pa le iščem svojo pot.
iz tega prašnega stanovanja.
v svet.
v splet.
dimenzijo, kjer ni prahu.
kjer sploh ni materije, ki edina določa vrednost življenja.
kjer je umirajoči otrok v afriki vreden toliko kot japi na wall streetu.
kjer je pedrom omogočeno posvajanje otrok.
kjer je ženska pri zaposlovanju deležna takšnih pravic kot moški.
kjer narkomanom ne obračajo hrbta pri izbiranju lokacije za rehabilitacijo.
kjer ljudje pazijo na emisijo co2 v ozračje.
kjer smo…
humanisti.
vidimo barve vseh ljudeh.
nismo barvno slepi.
nestrpni.
rasistični.
šovinistični.
homofobni.
…
ah, ti kurčev planet, kako sfukan si.
in prav v prazničnem času bi vas rad spomnil na to.
v času voščil.
prijaznih besed.
ko bi bile prijazne tudi misli.
in pripravljenost pristopanja k aktivaciji portala v lepši svet.
stisk roke in nasmeh…
zakaj ne bi mogli vsak dan začeti z nasmehom in stiskom rok?
koga je potrebno udariti na gobec, da nas bodo prenehali vlivati v te pofukano hladne kalupe?
sveža medmrežna simpatija me je danes spomnila na dejstvo, da se vse življenje učimo.
naj bo ta misel iztočnica za današnji zaključek razmišljanja.
življenje je nekakšno potovanje, za katerega ni moč dobiti zemljevida. med potovanjem spoznamo sopotnike, mimoidoče, velikokrat pa srečujemo najrazličnejše potnike. velikokrat se obrnemo na sopotnike, ki so največkrat tudi naši zaupniki. predvsem oni so tisti, ki nam že od začetka našega potovanja dajejo občutek ljubezni in spoštovanja. mati, oče, sestre in bratje. nato prijatelji, sošolci, kolegi in partnerji. kmalu se spremenimo tudi sami v učitelje, vendar vseeno vedno ostanemo učenci. zato poslušajmo drug drugega tudi v novem letu.
kajti najbolj nepodučen ve nekaj, česar ne ve najbolj podučen.
vsaka barva ima svoj zvok.
ljubim vas!