v današnjem vnosu bi se dotaknil teme o pozabljivosti.
morda se v njej najde še kdo, ki bi mi utegnil svetovati.
opažam, da sem vedno bolj pozabljiv.
zato ne berem več knjig.
drugih avtorjev.
ne potujem.
ker hitro izgubim nostalgijo do obiskanih krajev.
nekako ubijam zavestno doživeto.
ker si ne zapomnim.
tako kot bi sam hotel.
in vendar v meni po vseh teh letih še vedno gori želja po pisanju.
rad pa si ogledam film.
ali drugačno kratkotrajno projekcijo, instalacijo.
ker je zgodba ujeta v dve uri.
in vse dokler ne zaspim, se doživetega spomnim v zadovoljivih odtenkih.
naslednji dan.
je vsega konec.
kdo me krade v spanju?
preveč razmišljam?
je mogoče, da se tudi doživeto kompenzira s sanjami?
in da so potem sanje, ki se jih ne zavedam, kup besednih zaporedij, ki jih premetavam in uporabljam za pisanje?
odkod ta prekleta žila za pisanje?
kje je njen izvir?
je davek zanj pozabljivost?
reinkarnacija.
kot nepopravljiv realist vanjo seveda ne verjamem.
kajti verjamem v tisto, kar zaznavajo moji čuti.
teh pa je pet.
ki se jih zavedam.
prej bi rekel štiri.
vonj in okus štejem za isti čut.
in z njimi postavljam meje razumu.
ljubim antiko.
predvsem egipčansko zapuščino.
tudi grško.
v teh časih sem moral biti klerik.
duhovno razsvetljen učenjak.
morda filozof.
ljubim tudi barok.
morda sem rad igral bacha.
nekje v italiji.
bil komornik.
in orgljar.
tudi komponiranje mi diši.
ljubim pa tudi viktorijansko dobo, ki je svojo veljavo izgubila v umazanijah imperializma in industrijske revolucije.
takrat sem bil uspešen angleški pisatelj.
zdaj sem deuce.
duće.
ducce.
vsaka podobnost z mussolinijem je zgolj naključje.
kdorkoli sem bil, vedno je nekaj zbrisalo moj spomin, ko sem organsko propadel.
pozabil sem vso svojo ustvarjalnost.
toda ljubezni nikoli!
vsakič sem rojen, da objemam.
božam.
poljubljam.
ljubim.
nekaj žensk, ki so bile usojene.
brezmejne lepote naličene egipčanke.
dionizični naboj grkinje v enodelnem oblačilu.
baročne obline muzaste italijanke.
intelektualnost in načitanost angležinje.
v mojem srcu ste spomeniško varovane.
in največje prekletstvo v življenju tega kiparja ženske lepote je, da se vse življenje ne zaveda kakšna bi morala biti še zadnja v tej vrsti: slovenka.
morda pa se pozabljeni material kopiči v tistem prostoru, ki je namenjen za prepoznavanje kompatibilnosti z evino hčero.
morda se bo vsa pozabljivost manifestirala v neverjetno bliskoviti kognitivnosti ponujenega primera.
da bo padla maska že takoj na začetku.
ker bom videl skoznjo.
in takrat jo bom snel in postavil na piedestal v svojem templju, z ljubezni pa brisal prah vse svoje življenje.
kako naj opišem svojo vdanost njej?
berači, faraoni, tatovi, kralji; vsi smo čutili to pretirano nežnost, nagnjenje blizu ljubezni!
neglede na vse težave, je pomirjala naša srca.
neglede na položaje, v katerih so bila naša življenja, je krotila naše pesti.
najbolj podle izmed nas je učila višjih načel in v naših gospodarjih vzpodbujala prizadevanje za pozitivno razpoloženje.
bila je lepa, toda kakršnokoli poželenje sem že čutil do nje, ga je občudovanje tisočkrat pretehtalo.
njen nasmeh mi je bil prinesel radost nedolžnosti in otroški smeh.
z vsako besedo, ki jo je izgovorila, sem slišal bogove kako se obračajo vstran in jočejo, tako lep je bil zvok.
da, storil bi vse mogoče, da bi dobil njeno srce.