v svetu, kjer stroji molijo pred oltarji, sem našel svoj sedež.
sedel sem.
in spet vstal.
od tukaj, na zdaj.
do tja, v takrat.
če je to pobeg, bi se moral podvizati.
kajti kreator je odšel.
usoda je odločujoči bog.
če bi bil hiter, bi ujel svobodo.
tisto, brez življenja, s tehtanjem.
premalo časa, da bi me spoznali.
ter vzeli v račun.
človek.
išče.
sodišče.
najde.
preročišče.
v delfih.
brez sodb bi bil prisiljen zazreti se vase.
poiskati se v izgubljenem času.
in sestaviti percepcijo.
tako pa duh ostaja ujet v ogledalu.
niti kladivo matere pravice gladine ne razbije.
“nočem prebivati, toda ne morem se premagati. se še spomniš najine zveze, ko se je vse zdelo večno? ko so se heroji zdeli resnični in čarovnija le skrita v času? ko so leta mirovala v najinem najglobljem čustvu ljubezni in spoštovanja? rešitelj, kaj čutiš? dejanja, ki niso pomembna danes ampak jutri? ne! če me razbiješ, bom čutil tudi bolečino.”
ne vem.
morda bi skozi drobce našel skupno pot.
iz roda v rod.
toda do takrat, od zdaj.
in do tja, od tukaj.
mi ostane le vpogled v ogledalo.
pogled v tistega, ki bi moral biti jaz.