vikend je mimo.
še vedno sem utrujen in nenaspan.
boli me v desni podlakti in levem komolcu.
prva bolečina je logična, saj sem delal z električno brusilnico, izvor druge pa je neznan.
nisem navajen nekontroliranega fizičnega dela.
pravijo, da smo bilderji za en kurac pomoč pri hiši.
res je, toda bil sem učinkovit, sfukan pa sem tudi zaradi artritičnih stranskih učinkov zdravila, ki ga goltam.
v soboto sem pomagal renati, ki se seli na gorenjsko, kjer si bo uredila lasten atelje (večina izmed vas kurcev se je spomni, ko sva skupaj obiskala logaški piknik).
najprej sem snel vsa notranja vrata, jih odnesel na teraso in jih začel brusiti.
po brušenju sem jih nekoliko očistil in prebarval s svetlosivo barvo.
ona je ostala znotraj in se pozabavala z okviri vrat, ki jih je prekrila s temnosivo barvo.
dela nisva dokončala, saj naju je zvečer in v nedeljo presenetil dež.
jebat ga.
naslednji vikend me čaka baletna premiera, tako da ji bo moral pomagati nekdo drug.
skratka, gre za stavbo iz šestdesetih let, v kateri je sicer vse originalno pohištvo delano po meri in je za svoja leta zelo funkcionalno, a zgleda za en kurac, zato bi bila najbolje, da se stanovanje opremi boemsko.
jebeš pofukane arhitekte.
slovenija je prerevna dežela za prostorsko umetnost.
renata išče tudi podnajemnika, saj je prostora res veliko. mogoče se kakšen normalen interesent najde tudi preko teh spletnih strani?
do zdaj sta se ji javili dve moteni pički. ena načičkana s tako postriženim pudljem, da je zgledal kot pink panter, druga pa sitna kot jebem ti leno mater nepofukano črnogorsko!
skratka, gre za idilično gorenjsko vasico pri begunjah.
pička ima jajca, to ji je treba priznati.
redne zaposlitve nima.
preživlja se izključno s slikanjem, slikarskimi tečaji, likovnimi kolonijami in otroškimi ustvarjalnimi delavnicami.
pokojninska doba ji seveda ne teče, zdravstveno zavarovanje pa si plačuje sama.
življenje umetnikov je v pofukano konzervativni in desno orientirani državi zelo naporno.
saj le najmočnejši preživijo.
potrebujem temeljito adaptacijo.
kot tista pofukana gorenjska bajta, s katero se zajebava prijateljica.
nešteto pomanjkljivosti, ki so to postale iz razloga, ker jih je povozil čas.
tudi mene.
čez mene pelje.
in potem, ko v roke vzamem materijo, ko se zaposlim z rokodelstvom, razmišljam o vseh tistih storitvah, ki jih zanemarjam zaradi zavestne odločitve, da bom življenje preživel kot prekajen in alkoholiziran boem ter ne kot delavec, ki družbo gradi in je ne obsoja.
zavestno sem se odločil za izolacijo.
samoto.
ignoriranje strahu pred smrtjo, ki vse pofukane kokoši in hiperaktivce potencira z razvado, ki ji rečemo potrošnja.
preden umremo moramo požreti, izkoristiti in zapraviti čim večji del materije.
denarja.
zemlje.
lesa.
kovine.
plastike.
strojev.
opreme.
nepremičnin.
toliko časa, dokler na goli in energetsko izkoriščeni zemlji ne bo ostalo na milijarde zdolgočasenih človečkov, ki se bodo v vedno večji diskriminaciji pobijali zaradi tako banalnih malenkosti, kakršna je, denimo, požirek pitne vode.
skakali bodo in z navitimi glasovi tulili kot bakterije, ki bi jih slišali, če bi imeli mikroaudio napravice, medtem ko bo velikanovo glavo, ki ji pravimo tudi planet, njena velikanska roka popraskala na mestih, kjer jo najbolj srbi.
spet nas bo le nekaj milijonov in zopet se bomo imeli rajši.
mora biti ljudi res vedno manj, da se imamo rajši?
je vrednost človeškega življenja potrebno deliti s sedmimi milijardami, nato pa ga pomnožiti s koeficientom družbenega brutoprodukta dane države?
na to vprašanje (in na občutke, ki sem jih bil deležen v mkcju ob gledanju kratkih filmčkov o klanju koze in svinje) bomo poskušali odgovoriti v naslednji epizodi hrabrega miška.