v slepo ulico oziroma v možgane najbolj primitivnih prebivalcev svetovne velesile je skozi leta načrtnega prodajanja ameriških sanj zašla potreba po branjenju sebe in vsega svojega.
začelo se je z uzurpacijo zemlje in iztrebljanjem indijancev ter bizonov.
zakoličevanjem ozemlja.
in njegovim branjenjem.
revolver na blizu, dvocevka na daleč.
git off my land shotgun.
divja zemlja brez nadzora.
brez šerifa in sodnika.
in še takrat, ko so se kraji civilizirali in so večje vasi dobile vsaj šerifa, je v ljudeh ostala pravica ‘za lastno varnost vzeti zakon v svoje roke’.
kot v sloveniji ambrus.
razčistimo: ne maram zločinskih ciganov, ne primitivnih kmetavzarjev.
zaradi mene se lahko pokoljejo, če ne znajo spoštovati pravil, ki so določena na danem ozemlju.
manj jih bo.
pa naj bom zaradi te misli tudi sam primitivec.
te linčarske drhali se še danes ne zavedajo delovanja svoje druge hemisfere.
da je treba živeti in pustiti živeti.
da je materija čoln, ki ostane na obali, človek pa potuje naprej.
pofukan potnik.
med svetovi.
rekami.
slepega odvržejo, da potone.
skozi zgodovino krvoločnega ameriškega naroda, ki nikakor ni ljudstvo nekih humanistov in ljubiteljev narave, ampak nasprotno – s svojo potrošnjo in onesnaževanjem izkoriščevalec sveta številka ena, smo lahko opazovali na podlagi westernov razvijajoči se imperializem, ki se je rodil v plamenih debelega dečka nad hirošimo.
svoje angleške kolege so američani manj prefinjeno in diplomatsko ter bolj hinavsko in krvoločno oponašali ter kmalu ostali edina imperialistična velesila.
kavbojski nagon po izdelovanju orožja in streljanju uporabljajo za lažjo dosegljivost fosilnih goriv.
v ceno nafte bi morali všteti še odstotke, ki jih državljani držav n.a.t.o. namenjamo za oboroževanje.
patrone za galone.
čeprav mrgoli patentov na temo izkoriščanja vodika in drugih alternativnih goriv.
šejki vse pokupijo.
nisem nek okoljevarstvenik.
niti antikonsumar.
ampak vseeno pokajen čik vržem v kanto.
ne menjam funkcionalne stanovanjske opreme zaradi njenega izgleda.
ne ogrevam stanovanja, ko me ni doma, ali mi je toplo.
najljubši parfum uporabljam že peto leto.
ugašam monitor.
ne naročam hrane, ki je ne morem pojesti.
z lastnim prevoznim sredstvom ne prevozim več kot deset tisoč kilometrov na leto.
ne spim s puščavskim orlom pod vzglavnikom.
skromnost sebi in pozornost okolju!
da!
dučetovi vrlini, ki jih v svetu sesuvajo westerni.
želja po varovanju primitivnega sebe.
po lastnini in družbeni veljavi.
i wanna be somebody nas bo pokopal.
bodo naši praprapraprapraprapravnuki še lahko plezali po drevesih in plavali v rekah?
toliko o razmišljanju.
kaj sem počel teh nekaj tednov?
nič posebnega.
lenaril.
danes sem, po dolgem času, za več minut sedel za računalnik in se odločil kaj napisati v ta pofukano pozabljen blog.
sovražim računalnike.
vedno bolj.
enkrat bom šel v garažo po macolo in ga razbil.
pička mu materna kibernetična!
še teksta za monokomedijo se nisem lotil.
kolega, za katerega bi tekst napisal, se mi zdi preveč teatralen, kar izpade preveč gejevsko.
konec koncev je vloga namenjena ženskarju.
toda niti to ni dovolj velik izgovor.
naslednji je v pomanjkanju volje.
zdravstvenem stanju.
kosti me bolijo, sklepi, še posebej v hrbtu.
morda je to posledica igranja uga.
biti poldrugo uro sključen.
ali pa so od te kurčeve skolioze simptomi roaccutana vedno hujši.
danes sem komaj vstal.
tako me je bolelo.
še zdaj komaj diham.
še vsak večji požirek čutim.
toda biti moram močan.
od teh pofukanih aken, polnih krvi in loja, sem imel vedno umazana oblačila na hrbtu in ramenih.
nadležni turi naj se ne bi več ponavljali in morda bi se rešil tudi pred ponovitvijo tumorja.
dovolj je tega kurčevega stanja.
poleti se poberem.
fizično.
psihično.
in zaživim.
vstanem iz prahu.
spet.
in spet.
kot feniks.