://gnevnik zdolgočasenega čudaka

podnaslov:
abstraktno mišljenje in možnosti nevro-lingvističnega programiranja

nevro-lingvistično programiranje (po bandlerju in grinderju) temelji na opažanju, da z našimi čuti sprejemamo le manjši del okolja. človekov pogled na svet je namreč filtriran skozi njegove izkušnje, vrednote, prepričanja in predvidevanja. posameznik se namreč zanaša na slednje in ne na doživljanje sveta skozi svoje čute. človekovo jezikovno izražanje in obnašanje tvorita kompleksno strukturo, katere vzorce se lahko uspešno prenese na področja, kjer je človek manj uspešen. gospodar misli, ki se poslužuje nevro-lingvističnega programiranja, lahko povzroči, da skozi najrazličnejše tehnike, ki vsebujejo tudi hipnotične načine, vpliva na način razmišljanja človeka, njegovo učenje, komuniciranje in tako tudi obnašanje.

tudi sam bi o abstraktnem razmišljanju in možnostih nevro-lingvističnega programiranja podal nekaj lastnih opažanj. direktno mišljenje ne obstaja, saj nepopačene resnice ne vidimo. razmišljamo abstraktno, saj so že naši čuti tako popačeni, da drugače razmišljati ne moremo, mislimo pa zgolj do tistih meja, ki jih imamo postavljene v možganih. teorija nevro-lingvističnega programiranja zajema predvsem transakcijo med okolico in subjektom, kjer ni nič tako kot se zdi skozi pet filtrov, človekovih čutov. vendar teorije jezikovne relativnosti (po whorfu) ne moremo potrditi. zaenkrat lahko zgolj ugibamo in se naslanjamo na nekaj primerov o tem ali se človek nauči razmišljati še preden lahko svoje misli definira z besedami, dejanji in drugimi omejenimi, logičnimi sekvencami. tako se že dokaj kmalu naučimo, da stanja v svoji glavi nikoli ne bomo mogli zadovoljivo prenesti v okolje.

zanimiva in nasprotujoča si primera sta potrdila in ovrgla teorijo jezikovne relativnosti in s tem še dodatno otežila možnosti nevro-lingvističnega programiranja. prvi primer določa, da obstaja razmišljanje pred jezikom. pripadniki nekega novogvinejskega plamena za barve uporabljajo zgolj dve besedi – svetla in temna, kar pomeni, da pripadniki plemena ne potrebujejo besed za razmišljanje o barvni lastnosti. drugi primer pa jezik postavlja pred razmišljanje. kitajski učenci so hitrejši in boljši matematiki od ameriških, saj je izgovorjava števil v kitajščini hitrejša od izgovorjave v angleščini, kar pomeni, da so vse računske operacije v mišljenju kitajskih posameznikov hitrejše.

sam se nekako ne morem postaviti na nobeno od navedenih strani. moje prepričanje je, da je človek razmišljal že pred spoznavanjem jezika. moje spoznanje temelji na povsem enostavnem eksperimentu, ki se ga niti nisem zavedal. spomnim se z rokami povezanih plešočih gumijastih mišk, ki sem jih imel kot eno leto in pol star otrok. njihovih oblik in barv, po katerih so se razlikovale, se sicer ne spomnim. spomnim pa se nečesa bolj logičnega. namreč mati mi je kasneje povedala, da so mi te miške ukradli, ko me je v vozičku pred trgovino nekoč za hip pustila samega. na edini fotografiji, na kateri so tri miške, je bolje vidna zgolj ena in vendar se še pred pripovedovanjem matere spomnim, da so bile miške tri. prisegel bi, da sem se števila zapomnil zaradi njihove oblikovne in barvne različnosti, o katerih sem takrat moral razmišljati na primitiven, skoraj živalski način. prav zato pa se ne morem postaviti na nobeno od strani, saj menim, da jezik pospeši mišljenje in je kot tak najbolj zaslužen za intelektualnost človeka nad živalmi. z leti vse ostale miselne procese nadomestimo z jezikovnim pomnenjem. kakšni pa so bili miselni procesi našega otroštva, ostaja neznanka, definitivno pa verjamem, da so obstajali pred jezikovnim kot poglavitnim načinom čutnega vnosa doživetega. to dokazuje tudi človekov kognitivni razvoj, ki se (po piagetu) deli na naslednje razvojne faze:
– senzomotorična ali zaznavno-praktična inteligentnost (do 2. leta);
– predoperativno ali predlogično mišljenje:
  – predkonceptualna faza (2–4 let),
  – intuitivna faza (4–7 let);
– konkretno logično mišljenje (7–12 let);
– formalno logično ali abstraktno mišljenje (po 12. letu).

kdaj in kako začnemo razmišljati prepuščam vsakemu posamezniku za svoj primer razmišljanja. vsak človek je otok in vsi smo različni ter enakopravni. če pogledamo dve skupini ljudi brez enega od čutov, res ugotovimo, da od rojstva gluhonemi posameznik (splošnega jezika se nauči šele v obdobju branja) in od rojstva slepi posameznik (jezik spoznava že od poslušanja naprej) sta tudi tovrstna otoka in ugotavljamo, da slepi v kognitivnem razvoju (zaradi navedb v oklepajih) bolj napredujejo od njihovih slušno prizadetih kolegov. morda pa je linvistično mišljenje le družbeno veljavno oziroma popularno mišljenje in so kretnje gluhonemih ostanek iz dobe, ki ji je vladal opičjak homo erectus. morda bi morali razviti mimične signale in ne jezikovnih, ter temu prilagoditi tudi način razmišljanja skozi razvoj mišljenja odraščajočega posameznika.

lingvističen način tako ostaja najhitrejši in najboljši način razmišljanja. vse dokler ne bomo razvili boljšega načina mišljenja, ljudje ne bomo vidneje napredovali.