zaradi bolečin v levem kolenu včeraj spet nisem igral basketa. tja bi se odpravil po bildanju, a enostavno nisem mogel teči. tako že vse od začetka pisanja tega bloga nisem držal žoge v rokah in tam me prsti še posebej srbijo. ta teden bom na bildanju spustil vaje za noge in upam, da bo naslednji torek boljše. občutek, ko cel dan pričakuješ igranje, polaganje, podajanje, zabijanje, nato pa tega ne moreš početi, bi se lahko primerjal z obljubo tvoje bitch, da pride na obisk, potem pa jo boli glava…
“god damn it!”
moja najbolj pogosta kletvica na igrišču in še kje drugje.
zakaj basket?
195 cm do svojega petnajstega leta.
nato prenehal.
rasti.
kot bi bil ženska in ne moški.
tipi rastemo vsaj do dvajsetega leta.
a v tem času me je okolica vseeno navduševala s košarko.
povezave sem iskal tudi v svojem idolu michaelu jordanu.
resda preko tv koper – capodistria.
saj si čarovniki z oranžnimi žogami niso upali čez železno zaveso.
v italiji pa so to bili časi prepevajočega komentatorja dana petersona.
“da tre puntii, vuuuuuuuuuu!!!”
zakaj še ball?
rad igram na telo.
s hrbtom proti košu.
zadnja leta bolj počasen, ker sem se malo nabildal.
sem pa zato dobil na moči in samozavesti pod košema.
kljub ne ravno pravi višini za košarkarja, igram centra.
ker so kolegi nižji.
pred leti sem imel celo svojo ekipo.
in bil sponzor.
vstopili bi celo v tretjo ligo.
pa smo bili preveč neresni.
kup mladcev, ki so znali polagati z obema rokama, na slepo pick’n’roll, šut, podaja, crossover, vsa tehnika, le nihče ni hotel dati žoge od sebe.
sami pofukani solerji.
zdaj se težko motiviram.
igram med dvajset, trideset in štirideset letniki, ki nikoli niso trenirali.
imamo celo petdesetletnika.
navitega kot strela.
zraven pa še pije in kadi.
ne moreš verjeti.
rad bi bil tak.
takoj podpišem…
pogodbo s hudičem.
zakaj košarka?
ker postanem nekdo drug.
brother.
se obnašam kot najstnik.
poiščem občutek getovca v sebi.
ki me spremlja od rojstva.
teorija zarote.
orwellovega velikega belega brata.
pofukancev, ki smučajo, igrajo golf.
zakaj prav ona?
ker rad plešem na en, dva, žogo v tla.
postanem to, kar sicer nisem.
nekdo drug.
zaigra v meni.
drugačnost v vsakdanji kultiviranosti.
skačem – banane.
mečem – zadevam.
gledam – podajam.
čutim – tapkam.
takrat sem otrok, ki se je še učil.
te prefinjene perfektnosti.
in nikoli je ne obvladaš, a nikoli ne pozabiš.
tako kot ženske ne.
ljubezni.
fuka.
trenirati je treba.
ritem in gibčnost.
da postaneš guru.
ha, lepo je na basketu!
cenejša prepotenost kot v savni, kamor sem hodil s svojo ex-bitch.
se mazati z blatom.
in soljo.
tukaj se mažem s potom in krvjo.
resda desci smrdijo.
ampak občutka za igro mi ne vzame nobena ostudnost v košarkarski dvorani.
košarka…
zvestoba, ki me spremlja.
ki se je ne naveličam.
in me ne razočara kljub porazu.
hvala, ker te imam…
biatch.
(iz arhiva najbolj nerodnih dućetovih košarkarskih trenutkov)