danes bi se rad dotaknil nadvse delikatne teme. gre za bližnja srečanja tretje vrste oziroma problematiko vzgoje otroka v partnerskem odnosu. vse klasične ženske prosim, da tokratnega vnosa v blog ne prebirajo, saj bodo užaljene, solidne primerke žensk (tudi feministke) pa vabim, da se udeležijo razprave.
o tem sem začel razmišljati potem, ko me je obiskal prijatelj b-2 in postavil temeljne kamne za današnje razmišljanje.
b-2 je veteran ljubljanske scene.
neverjeten realist.
objektivni opazovalec.
ne preveč tipičen ekonomist.
človek, ki je v svoji karieri spoznal preveč ljudi.
ko se mudi v mojem kraju, vedno pozvoni.
takšno spontanost cenim pri prijatelju.
ne potrebujeva telefonov.
če sem doma, si pogovori in obujanje spominov na borbe med spoloma sledijo dolgo v noč.
b-2 namreč odlikujejo tudi izvrstne retorične sposobnosti.
tokrat so ga še posebej, ker so bile podprte s hitro pokvarljivim blagom.
govorimo o ženskah.
še posebej o tistih z otroki.
na tapete tokrat lepim zagovornice permisivnosti v vzgojnih procesih.
naj jih linčamo?
za zločin spodkopavanja temeljev sodobne družbe.
kot zločin zoper človeštvo.
zaradi vzgajanja potencialnih kriminalcev.
lenuhov.
razvajencev.
in drugih pofukancev.
ki bi fukali samo zaradi užitka.
in ne čudeža.
novodobni ženski je vedno težje biti sama.
če se nihče z njo ne ukvarja.
če mora mirno sedeti.
razmišljati.
nič drugega početi.
se umiriti.
meditirati.
ne bezljati kot kokoš.
v podivjano hiperaktivnost.
ne preizkušati svoje cene brez protiusluge, kajti cenitve niso brezplačne.
biti ženska in ne krava, ki bi jo za eno uro zaprl v prazno sobo, iz nje pa bi primukala nora.
bse okužena in adrenalinsko nezadovoljena lepotička.
"s tabo mi je lepo, ker me pomirjaš. in počutim se varno, ko sem ob tebi."
podnapis: "dobro me pofukaš, ampak to ni vse. dolgočasim se. kam me boš peljal? jaz nimam domišljija."
"v ponedeljek imam to, v torek to, v sredo to, v četrtek to, v petek to, čez vikend me pa ni."
podnapis: "če nimaš razloga za nekaj res zanimivega, ne bom našla časa zate."
"ah ta alkohol, nič te ne izzivam, saj sva samo prijatelja!"
podnapis: "nisi mi všeč in kandidata že imam, na tebi pa sem preverila svojo ceno."
in še.
in še in še.
in še in še in še.
seveda.
treba je divjati naokoli.
juho srebati z zajemalke.
dunajca na hitro prežvečiti.
pomfrit hlastati z rokama.
solato za zobmi izpljuniti.
ker so bili vsi štirje dodatki že prevečkrat na meniju.
in za druge nimamo domišljije.
kaj šele časa.
moderno seksualno suženjstvo.
moški, ki se pusti zajebavati.
tudi izven posteljnih igric.
izkoriščati.
njegova valuta še posebej pade.
ko mu prvič rečejo ‘očka’.
delaj, da bo imel.
"ta tvoj otrok."
podnapis: "dejansko je moj otrok. sodišče ga bo dodelilo meni."
da bo imel tisto, česar drugi nimajo.
česar ti in jaz nisva imela.
tvoja kri je.
krvna linija.
delaj!
poglej ga, kako je lep.
čisto tebi je podoben.
si ponosen?
velikokrat opazujem takšne starše.
sploh ni pomembno biti pameten ali razgledan.
da vidiš.
kako bedasti so nekateri moški.
da vztrajajo v suženjstvu.
žensk.
in družbe.
imamo pet tipov žensk.
molčim, katere.
pet.
žensk.
ne, nisem gledal bedaste gledališke predstave v nekem južnogorenjskem uspavalnem teatru.
tiho bom.
da ne uničim šablon svetovalcem za razmerja in drugim prevarantom.
morda vam bo jasno, če navedem tipe moških.
pet tipov moških v razmerju.
in, da, z lahkoto jih lahko stlačimo v predale.
še bolj kot ženske.
ker so predstavniki logičnega in predvidljivega spola.
moški v razmerju so:
1. kurbirji (produkt sitne ženske, ki je gotovo tudi frigidna);
2. odvisniki (moški, ki na sitnarjenje odgovarjajo s samodestruktivnostjo);
3. copate (nekaj primerov navedenih v alineah spodaj);
4. hibridi (mešanci vseh treh zgoraj navedenih; ti so najhujši);
5. moški (edini, ki niso hinavci in tisti, ki neprestano so in vidijo potencial v partnerki).
zato tiste klasične ženske, ki izkoriščate emancipacijo, pa ste v bistvu cunje in ne ženske, ko boste naslednjič v glavo jebale svojega moža:
– zaradi tega kam odloži pofukano žličko, ko si premeša kavo,
– zakaj je šel po službi na jogging, namesto, da bi takoj prišel domov,
– zakaj ni on pripravil obroka, ker je za vas porodniška bolj zahtevna, pa čeprav je delal cel dan,
– ipd.,
takrat pomislite na svoje obupane vrstnice.
zakaj so samske.
prisiljene kultivirati čustva.
v vrsti za polnjenje.
bitju biološke ure.
lovljenju zadnjega vlaka.
s perona mladosti.
zakaj se tako težko obešajo na moške.
in, kljub neštetokrat prostaško načetim vulvam ter drugim porazom, še vedno idealistke.
zakaj je pomemben le dober servis moškega.
ne pa povratna žoga.
ne njegova, ne vaša.
kaj šele zaključna.
ampak izgled.
rit.
da se zamaje kot puding, ko jo klofneš.
ampak ne preveč.
joški.
od c košarice dalje.
fukanje.
tiste, ki nimajo riti in jošk, naj se tako potrudijo.
in potem.
razočaranje.
ker ne obljubljamo prihodnosti.
tisti, ki smo material za točko 5.
ker se nikomur ne da ukvarjati s produktom potrošniške družbe.
z manično podobo novopečene matere našega otroka.
raje živimo na svojem naslovu.
plačujemo alimente.
se spretno izogibamo deljenju nepremičnin.
skrivamo vikende, avtomobile.
kot nekdo, ki se je v sedemdesetih šel igro s hudičevim repom.
vitomila zupana ste brali.
to je bila provokativna knjiga.
za tiste čase.
danes je realnost.
ker so odnosi z vsako sekundo na uri bolj v pizdi.
rešitve?
1. podpirajmo enakopravnost (nobena ženska se ne bi smela obešati na moškega in biti od njega kakorkoli odvisna že zaradi prednosti rojevanja otrok, ki jo ima nad moškim);
2. obsojajmo permisivno vzgojo (ni starša, ki na začetku ne bi govoril, da njegov otrok ne bo vzgajan tako kot drugi; praksa pa govori povsem drugače, saj se je nemogoče upreti trendom vplivov grupiranja v procesu predšolske in šolske vzgoje – otrokovih prijateljev in sošolcev);
3. ne imejmo otrok (kolikor kruto se že to sliši, dokler družba ne bo uzrla, da je permisivnost njena rak rana, bomo ljudje razvitega sveta umirali, emigranti pa se rojevali kot sužnji, ki nas bodo, skozi generacije, nadomeščali s svojimi otroki).
ko sem, pred meseci, v neki razpravi omenil točko 3., me je napadel nek permisivno nabildan oče.
da bi me morali strpati v bolnišnico za umsko bolne.
da se je z otrokom potrebno pogovarjati in mu ne določati ter izvrševati kazni.
na koncu sem ga videl na hodniku.
slišal.
kako je spremenil glas.
ko ga je poklicala ženo.
kako pove, da je sin zelo priden.
in da ga bosta peljala v gardaland.
pa ni priden.
se je in se bo pretepal s sošolcem.
imate koga, ki bi vas udaril?
mentalno mislim…
če ga nimate, izvolite, prebirajte moj blog…
gotovo boste nekoč na tapeti, vi pofukani patološki narcisi!