danes sem s strani portala, kjer sem odprl svoj prvi blog, prejel prvo večjo kritiko svojega pisanja. pošiljateljica je ena izmed članic z daljšim stažem in se ji zahvaljujem za odkrito mnenje o mojem pisanju.
"Danes sem te brala na Odnosih in osebnostni rasti. Nato še nekaj na blogu.
Po moje se da tudi tako hude narcisistične rane zdraviti. Ni sicer garancije. Pa seveda – ali to sploh hočeš?
Če ja- Peter Praper, Inštitut za klinično psihologijo in psihoterapijo, LJ.. Pa Polona Matjan, a ti bi verjetno lažje z moškim.
Sicer si mi šel zelo na živce s svojim razvrednotenjem žensk, a vseeno- good luck.
S."
mnenje anonimne osebe se me redkokdaj dotakne, tokrat pa me je zabolel predvsem zadnji odstavek. namreč že vse svoje življenje se borim za enakopravnost žensk z moškimi, podpiram feminizem, na zmenke hodim le s samostojnimi ženskami, znanstvenicami, karieristkami, umetnicami, pripravljen sem gospodinjiti in vzgajati otroke, da bi ona lahko nemoteno ustvarjala, na vsakem koraku napadam idejo klasične ženske in moškega, ki sta neumna, dekadentna, čustveno in spolno vodljiva, ter se obešata na družbo (državni ali proračun njunih staršev), da sploh lahko funkcionirata, ker sta kot subjekta nesamostojna in potrebujeta sočloveka tudi po ločitvi od maternice in prsi ter očetovega zatočišča.
morda, pravim zgolj morda, je pošiljateljica tega ljubezenskega pisma tudi predstavnica klasičnih žensk, ker je njeno razumevanje mojega pisanja, in nekakšnega kritičnega mišljenja, dokaj nevarno. nevarno za razvoj družbe samostojnih in enakopravnih posameznikov!
morda pa sem sam tisti, ki je nevaren? menite, da sem? škodujem s tem, ko prebirate te vrstice? da sem zakompleksan? zafrustriran? jaz, ki imam čas sesti in razmišljati, ter jaz, ki se izogibam stresnim situacijam in hiperaktivnemu norenju?
te dni po sloveniji svoje delo opravljajo popisovalci nepremičnin. svojega stanovanja sicer še nisem premeril, ker se zanašam na meritve iz načrta etaže, ki smo jo, pred kratkim, lastniki vpisali v zemljiško knjigo.
ob tej priložnosti se v meni vzbujajo vprašanja ali bi morala morda geodetska uprava popisati tudi psihološko stanje svojih državljanov in ne zgolj premoženjsko. da bi nas strpali v predale. obdavčili tiste posameznike, ki bi štrleli ven.
se vam ne zdi, da bi na tak način prej odkrili goljufe in izkoriščevalce? mnogo prej kot na način evidentiranja nepremičnin? se vam ne zdi, da bi tako še zmanjšali odstotek psihotičnih primerkov? mnogo prej kot s permisivnim načinom odraščanja in samodejnim ustvarjanjem odvisnikov od pozornosti ter drugih dovoljenih in nedovoljenih drog?