sanjal sem, da sem bil v new yorku. sedel sem v veliki avli in pil kavo. kar naenkrat me je motil potres, ki je bil neverjetno enakomeren in ne rušilen. zbežal sem proti izhodu, vendar sem bil prepozen, saj se je mirnost drugih ljudi kar naenkrat spremenila v vsesplošno paniko. nekako sem se prebil na trg, kjer sem ugotovil, da se nahajam v mestu s puritansko arhitekturo (17., 18. stoletje v severni ameriki), ki sicer ni bila lesena, ampak betonska in ogromna, nadvse futurološka rešitev. stavbe so se začele rušiti. sprva samo zidovi. spomnim se še, da sem na nebu uzrl vesoljsko ladjo. prepričan, da gre za zaroto nezemeljskih bitij, sem posegel po nekakšni pištoli in začel streljati nanjo. nato sem se zbudil. zaspal sem še za uro, vstal in začel z jutranjimi rituali.
danes sem po dolgem času spet dobil občutek samote. to bo zaradi prihajajočih družinskih praznikov, ki človeka pahnejo v nakupovalno mrzlico, ker igrajo prav na noto obdarjevanja tistih, ki bi jih moral imeti. “sam si kriv, če jih nimaš!”
torek. nov, spet neustvarjalen, dan. sanje so bile spet kompenzacija nedoživetega. velikokrat mislim na potres; kako bom umrl pod kupom ruševin v tem starem stanovanju.
dopoldan bom ponovno preživel za računalnikom in med številnimi odprtimi okenci iskal navdih. eno teh okenc je planet lepote. odkril sem ga nedavno in povsem naključno, ko sem iskal izkušnje bolnikov, ki jemljejo roaccutane. kot izkušen forumski pisec sem tako nedavno odkritemu maxximum portalu dodal še ta forum.
popoldan sledi izlet v škofjo loko gledati za prevleki za vzglavnika, nato kavica s prijateljico slikarko. čudovita oseba je. platonično jo nadvse spoštujem. nato hitro domov, ker mi kolega s fitnesa pripelje proteine, zvečer pa se še malo prepotim na košarki.