dobro jutro!
tudi vi ne morete spati na ta lep sončen dan?
se mi pridružite na sprehodu?
da premostimo posledice včerajšnjega dne.
se osvežimo.
in shranimo prijetne utrinke.
včeraj, kljub še nekoliko očitnemu prehladu in simptomom zdravila, sem zbral pogum ter se pridružil r-1 in m-1 pri gostovanju v stari ljubljani.
v prijetnem lokalu smo se kmalu pridružili manjši skupini slikarjev. družba se je kmalu zamenjala, prišel pa je tudi m-2, fant r-1. m-2 je izreden glasbenik, glasbeni učitelj, skladatelj, ki sodeluje z nekaj znanimi slovenskimi big bandi in orkestri. gre za človeka, pred katerim da človek lahko le kapo dol.
priznam. morda sem pri ocenjevanju dela posameznih umetnikov neobjektiven, še posebej, če upoštevamo, da je big band jazz in jazz nasploh ena od meni najbolj priljubljenih barv glasbe.
ah, prijetno ju je bilo opazovati kako sta bila srčkasta. r-1 in m-2. super umetniški par.
včasih mi je bilo za hip dolgčas in sem, zgolj za zabavo, vse njune kretnje poskušal oponašati na m-1, a se je vse končalo pri poljubih in objemih. ne vem zakaj se te ženske tako bojim. saj je znanka in v bistvu prijateljica.
ko sem jo prvič srečal, je name pustila močan vtis.
šlo je za otvoritev neke instalacije.
r-1 mi je predstavila žensko očitno v zgodnjih tridesetih, v katero sem se močno zagledal in občudoval njeno prefinjeno kadilsko mimiko, premikanje roke ter odpiranje primerno poudarjenih ustnic.
opazoval sem, kako je filter, ovit v bel papir, nosila v usta.
urejeni lasje, ljubki prsti, ubrana garderoba, vse to jo je dvignilo nad povprečno žensko v tistem prostoru, da je bila ta videti kot deklica ob ženski.
nato je naročila pivo, in…
…v meni se je nekaj premaknilo. takšna ženska in pivo?
"nemogoče, tstr, to ni tvoj dan za fuk…"
nisem se gnal.
pričakoval sem, da bo s pladnja vzela kozarec z rdečim vinom. to bi morala biti njena pijača.
spet posplošujem, toda to počnem zato, ker imam v nekem trenutku točno takšen okus, kakršen paše takrat meni.
da bi se potrudil.
za dosego cilja.
ki ga moškim nalaga evolucija.
za fuk.
za zalitje zibeli življenja s tekočino življenja.
ankh je največji užitek in čudež človeka.
njo bi pofukal v štiklih in podvezicah.
ker nima veliko jošk, bi morala biti drugače zanimiva.
garderoba.
igrice.
to bi bilo to.
ko sem m-1 drugič videl, je bila bolj neurejena kot prvič.
takrat niti pivo ni igralo več nobene vloge.
zbirčnež.
kurcu vreme prolazi.
a ti biraš.
a ne diraš.
vseeno me je m-1 spomnila na moj zadnji zmenek na slepo.
na razgledano, lepo brunetko.
ki je relief svojih prefinjenih obraznih potez pustila v mojem srcu.
tisočkrat zašitem.
in hladnem.
in ta dekliški nasmeh v tranziciji v žensko resnost nikakor ne more iz glave.
dlje časa nisem uzrl tako suhe gobe, ki bi mi bila pripravljena, umirajočemu v puščavi, prinesti vode in podaljšati moj dih.
vendar je vse skupaj morda zgolj fatamorgana.
zaradi pregrade, ki sledi najinemu nastajajočemu prijateljskemu odnosu.
v prostoru.
in času.
prevelika oddaljenost isker za eksplozijo in razvoj ljubezni.
zato bom napajal oazo prijateljstva vse dokler ne presahne apis.
in še takrat bom s poljubom na puščavskem pesku pustil poslednjo vlago svojega zadnjega izdiha.
v nadaljevanju večera sem spet igral vlogo pavlihe.
zabavljača.
bil sem dobre volje.
kljub premajhnim količinam ruma v čaju.
kuhanega vina pa ne pijem.
gre za zločin proti človeški ambroziji.
tekoči čistosti najsvetlejšega poletnega sončnega žarka.
kuhanec?
hvala.
alkoholne pijače se uživa hladnih temperatur.
od 8°c do največ 16°c.
in še teh 16°c (ali celo več; do sobne temperature) zgolj pri nekaterih vrstah rdečega vina.
ko se je obeh žensk, predvsem pa r-1 (ne morem verjeti kako kronično prijateljico imam), lotevala prijetna utrujenost, ki ji dolgoletni borci s promili pravimo jezičnazavozljanostssimptominebeškeblaženostiinpovišaneustvarjalnostinaposameznikovempodročju, sem se prelevil v nepopravljivega sarkasta.
vražička, ki to ni.
nenehno napadal m-1.
ji svetoval v njenih problemih z moškimi.
službo.
prazniki.
družino.
in testiral njene odzive.
ne vem.
zabavno je bilo.
in žal mi je, da sem bil preveč neresen.
celo za veseli december.
ker sem si res želel iti čim prej spat.
ker sem bil utrujen.
bolan.
a sem se spet preveč razživel.
in dolival olja na ogenj ženske, ki si očitno želi aktivne moške družbe.
vulgarnih izjav.
metafor.
stalnega preizkušanja prebiranja smisla za humor.
zato nam prostora ni uspelo zapustiti pred eno uro zjutraj.
"daj, no, duće, še eno rundo, prosim!"
moj poklic…
jebeni partybreaker in braker.
toda…
življenje je zaporedje humora.
treba se je zabavati.
da vemo, da živimo.
tudi sam se zabavati.
ne le zabavati druge.
ker drugače utegneš ostati pozabljen na dnu vodnjaka.
se utopiti v njem.
v solzah drugih, ki jim jih, zaradi tvoje zabavnosti, ni bilo potrebno preliti drugam kot v ta vodnjak pozabe.
današnji urnik:
čez dan moram po dvoje hlač, ki mi jih je kolegica naredila po meri.
komaj čakam.
nato popoldanska pijačka.
18:00 bildanje (po dobrem tednu spet; komaj čakam).
20:00 p-1 časti za rojstni dan.
zatem nič posebnega. morda bom šel zgodaj spat. s športniki in zapečkarji gotovo ne bomo podaljšali v jutri.
jutrišnji urnik:
za novo leto sem si kupil nov plašč. dvigniti ga grem, ker so mi morali podaljšati rokave.
18:00 bildanje
20:00 v mkcju ponovna projekcija nekaterih filmov lastne produkcije in enega samega novega (o etničnih skupinah v lokalni skupnosti; v njem sem sodeloval tudi sam).
to bo hkrati zadnji večer z mojimi kulturniki.
ljudmi, ki jih najbolj cenim.
ponoči se obeta nadaljevanje dviga alkoholnega nivoja v drugem prostoru.
v soboto enako.
ker bom v nedeljo najverjetneje zdravil mačka in si privoščil zapečkarsko silvestrovo.
na ratitovec se mi ne gre.
na dolenjsko tudi ne.
v kranj?
ne.
v lokalno prireditveno dvorano tudi ne.
v ljubljano?
premrzlo za moja še načeta pljuča. preveč bolijo, ko diham mrzel zrak.
"fuck it, guys!"
rečem vsakemu.
bom doma.
in morda zaspal že pred polnočjo.
da doprinesem k razbijanju časovnih klišejev.
zakaj moramo imeti izgovor za zapijanje, ki mu pravimo silvestrovo?