://gnevnik zdolgočasenega čudaka

večer sem prespal, nato pa se pogovarjal s svojim slepim zmenkom.
nepopravljiva idealistka, ki jo kanimo jutri spet prepričevati v resnico, da požrtvovalnost v razmerju ni ne bela, ne črna, ampak v času niha v barvnem spektru.
"idealizem je zadnji preostali luksuz odraščajočega človeka."*
(* v narekovajih v zapisih bloga ponavadi navajam svoja pravila- prej humorna kot aktualna)

ker ne morem spati, in ker sem danes že razmišljal, da bi napisal kaj o privzgajanju želje po monogamiji, sem se odločil nekaj napisati v tej pozni uri. a vendarle nameravam temo razširil glede na dobrodošlo pripombe nekoga, ki smelo kritizira mojo zamorjenost. bolj sem vesel kritik kot pa pohval, kajti najboljši je tisti prijatelj, ki te opozarja pred težavo in ne tisti, ki te tolaži po njej.

da, božič je za mano.
nami.
vami.
njimi.
preživel sem ga pri starših.
nisem mogel ostati sam.
ko pa je mamina mešanica čaja tako izredna za moj prehlad.
večinoma sem se držal v kotu, da še koga nisem prehladil.
ostal sem zvest tradiciji.
nekaj bebastih holivudskih filmov.
stokrat slišanih melodij.
tisočkrat premletih družinskih vzorcev.
obiski sorodnikov.
odpiranje daril.
bil vesel bombažne odeje.
sicer mi ni bil všeč dodan akril, ker imam slabe izkušnje s tkaninami, v katerih je akril.
po pranju nenavadno zaudarjajo.
morda je pri tem materialu drugače.
morda je kriv prašek.
ne vem.
pička izbirčna.
v redu.
lepa deka.
ne preveč dlakava.
tako kot stari prekrivali.
ker ne maram prahu.
moja kjuti topla dekica.
da me bo zavila vase.
in bom kot palačinka.
spet majhen fantek.
varen pred svetom.
na višku te notranje moči.
najprej zaspal.
zjutraj pa se zbudil.
brez marmelade.

starša.
dva, ki sta dobavljala in mazala marmelado.
vedno razmišljam o tem kaj bi bilo, ko bi se komu od njiju kaj zgodilo.
ali celo obema.
to bi me neverjetno prizadelo.
čeprav sem se ju, kot vsak otrok, dodobra naveličal.
in družino preselil na svoje prijatelje.
partnerke.
"ljubezen je večna, le partnerji se menjajo."
tudi družina je večna.
krvna linija.
mati, oče, brat.
kljub veliki različnosti med nami.
mati me ne sprejema takšnega kot sem.
če bi sam ravnal podobno, bi jo izdala trhla evalvacija samopodobe in katastrofalna transakcijska kognitivnost.
nikoli se nismo veliko pogovarjali.
načenjali globoke teme.
o očetu in bratu raje ne bi pisal.
za njiju sem največkrat bebec.
morda pa si to mislita zato, ker sem vedno vlagal premalo truda in misli v družinsko interakcijo.
karkoli.
raje sem tiho.
vedno bolj.
in poslušam.
pa saj niti ni tako hudo.
svojo mentalno sorodnost iščem v številnih prijateljih.
v moji novi družini.
dejansko sorodni.
krvni sorodniki so moja čast zato, ker so bili prva ljubezen, ki sem je bil deležen.

dan družine in ljubezni.
in na ta dan sem spet razmišljal.
o monogamnosti.
o vzgoji, ki nas lansira v njeno orbito.
okoli nje krožimo ali vsaj želimo, da bi krožili.
kar pa seveda ne počnemo, ker smo potrošni material.
vsak človek je zamenljiv.
kako si lahko zadovoljen z enim človekom vse svoje življenje?
zato, ker tako pravijo v šoli?
pri verouku?
doma?
v romantičnem filmu?
knjigi?
na matičnem uradu, kjer še vedno ni mogoča zakonska zveza več kot dveh partnerjev?
zakaj se moramo omejevati na področju partnerstva?
je tako težko vladati razširjeni družini?

denimo, da bi želel biti član družine, v kateri bi bile tri ženske in trije moški.
vsi bi fukali z vsakim.
še ženske in moški med sabo.
in genski inženiring bi omogočal skupne genske strukture.
tudi med samimi ženskami.
celo samimi moškimi.*
(* imam prijatelja, ki ga tako cenim, da bi rad imel otroka z njim, pa nisem biseksualec).
bi bili član takšne družine?
bi bili ponosni na dejstvo, da bi dosegli večjo gensko razpšenost?
kot takrat, ko je bila človeška rasa še v zori časa?
ko so krdela moških lovcev krožila od brloga do brloga in fukala nabiralke?
ko smo potrebovali čim več razpršenega semena, da bi se, razmešani v štiri vetrove, bolje prijeli – kot seme regrata?
ko so se razmnoževali le najmočnejši in najbolj zdravi?
ker so vsi ostali, ki so sledili, prepozno priplavali do jajčeca.
da smo se ohranili.
obstali.
sicer pa pravijo, da pozitivne lastnosti podedujemo po materah in negativne po očetih.
toliko o moji teoriji ‘prefukavanja-prepucavanja’ homo erectus…
a smo se ohranili.
obstali.
obstali.
v obstoju.

danes ga zagotavlja denar.
in temu oporekam.
nasprotujem, ker sem patetičen.
v vsem sem najmanj adekvaten, le ambiciozen nisem.
nočem biti.
suženj te pofukane družbe.
šefa s skodelico kave v roki.
dražje embalaže kot vsebine.
ženske, ki bi me raje pofukala kot poslušala.
nihilistično gledam na vrednost subjektov družbe.
nihče ne bi smel imeti desetkrat več denarja kot nekdo drug.
ker ni desetkrat boljši človek.
to je vse tako prekleto narobe.
narobe svet.
finančniki.
svetovalci.
mešetarji.
bogataši.
jebem vam mater!
in tem vašim pravilom, ki omogočajo bogatenje.
res vi vodite svet?
ali pa ste morda le sužnji?
korporacije.
je res, da niti ljudje ne vladamo več?
in da nam vlada kup ožigosanih papirjev in računalniških datotek?
vzdrževalci družbe.
oltarja brez pravih častilcev.
in ta družba nas vse od otroštva naprej vzgaja in uči v smer ‘biti srečen’.
bodi priden in poslušaj izkušene!
ne nagajaj!
uči se!
čim boljše ocene nosi domov!
da boš dobil dobro službo…
in veliko zaslužil…
imel dobro ženo…
krasne otroke…
lepo hišo…
družino.
da boš srečen.

fuck out!
ni čudnega, ko pravijo, da sem včasih preveč zamorjen.
sem res zamorjen, če odklanjam to srečo?
če me pofukani ‘happy end’ filmi ne spravijo v dobro voljo?
če se s prijatelji nočem pogovarjati o kotiranju nekih kurčevih delnic?
če protestiram proti podrejanju ženske?
pedrov.
ciganov.
narkomanov.
(btw: narkomanija je bolezen družbe in ne posameznika.)
če se mi zdijo ljudje, ki so v razmerju, navadni hinavci?
še posebej tisti, ki so poročeni.
po možnosti celo cerkveno.
igralci namišljenih vlog.
nosilci mask.
kaj je sreča?
kdo je srečen?
kdo definira srečo?
filmi?
na eni strani dekadentne walt disneyeve risanke, na drugi sado-mazo porniči?
je resnica vmes?
med moralnim in ostudnim?
je možno prdniti z vonjem vrtnic?
ali lizati sladoled z okusom dreka zapriseženega vegetarijanca?

sreča, kje si, pička ti materina?!
zakaj nisem srečen?
a?
zakaj?
ker nimam tistega, kar je družbeno veljavno?!
nimam statusa trendovskega kurcefafa.
ritoljuba.
hinavca.
ovce.
in zato nisem srečen.

stara slovenska pripoved.
legenda o kralju, ki je umiral.
kraljevi modreci so dejali, da ga bo rešila srajca najsrečnejšega človeka v kraljestvu.
in ko so ga našli….
ni imel niti srajce…

sam imam ta trenutek, sedanjost.
imam te vrstice, ki mi pomagajo prenesti temne misli.
imam ta pofukan blog, ki je nekakšna kanta za smeti.
ker nimam svojega zaupnika.
ker ga ne potrebujem.
ker sem to sam svojim najbližjim.
in njihove smeti pometam pod svojo preprogo.
ter vidim.
več kot bi smel.
zato ne ubogam.
ker vidim probleme.
in ne rešitev.

če pravite rešitev koloseyu, nakupovanju, špaß teatru, ameriški terapevstki knjigi, potovanju, lepemu vremenu, nasmehu sočloveka in drugim podobnim uspavalom množic oziroma premostitvam revolucionarnih tendenc…
če vas te stvari osrečujejo…
you’ve got another thing coming…
potem dejansko niste srečni…
ste zgolj damoklejev meč.
vstanite iz teh trenutnih pozitivnih občutkov.
in srečo poiščite v sebi.
trajno srečo.
videli boste, da je to ljubezen.
ko se lahko predaš, hkrati pa si neodvisen.
čustveno, spolno, materialno in umsko.
štirje elementi ljubezni.
odrasti v njih.
to je sreča.