danes imam veliko za opraviti z birokracijo, tako da nimam časa, ne navdiha, pisati. bi pa vašo vzdržnost ob prebiranju bloga preizkusil z lepljenjem svojih starih stihov, ki se nanašajo na včerajšnje misli:
XXII. Kronosova skulptura
Ležiš nepokretna mi ljubáv môja,
kjer zdaj v dalj obzorja zró tvoje oči.
Tam pustil sem sámo poslednje te dni,
žensko, brez čustev, na robu obstoja.
Lebdi tam svobodna ti duša tvoja,
kjer v širnem polju še moja bila si.
Te ujel sem še v uri stare nočí,
v kip, ki zgubil je svobodo brez boja.
Pesem rodil je poet, a kip kipar;
jemal lepote, ki jih nisi dala,
sem četrte dimenzije gospodar.
Večnosti oddal sem tvoj mladi obraz;
da nje vse dni bi ob meni ostala,
zato, ko si spala, ustavil sem čas.